They want to see Mubarak hang. And they want democracy?

Vse kar zadnje čase vidimo na televiziji, oziroma kar direktno po internetu so dogodki v Egiptu: »Egipčani vztrajajo, Mubarak naj odide, protesti se nadaljujejo, spopadi med podporniki in nasprotniki Mubaraka,…« Njihove zahteve so predvsem, da Mubarak odstopi in se zamenja celotna vlada, toda v glavnem pa kričijo za demokratične spremembe. Pa res vedo, kaj želijo?

Torej že moj naslov kaže na nasprotja. V demokraciji se pač voditeljev ne obeša. Mogoče v demokracijah samo podpiramo obešanje nedemokratičnih voditeljev (primer Sadam Hussein)? Toda zanimivo je, da je bil Mubarak dolga leta »prijatelj in zaveznik« mnogih zahodnih voditeljev. Seveda je uvedel pozitivne spremembe v Egipt- dvig standarda, predvsem pa razvoj turizma, ki je neizmerno izboljšal ekonomijo celotne države. Ampak saj je isto naredil Ben Ali. Prav tako smo v prijateljskih odnosih s Kitajsko, pa ne vem, če sploh so prebivalci seznanjeni s pojmom človekovih pravic in svoboščin, kaj šele da bi jih imeli. V prijateljskih odnosih smo z nedemokratičnimi, s totalitarnimi državami. Razlog? Ekonomija, turizem in vzdrževanje statusa quo v namen ne povzročanja novih konfliktov. Rahlo v nasprotju z vsem tem so potem napadi na Irak in Afganistan z enim od večih uradnih namenov tudi širjenje demokracije in osvobajanje zatiranih ljudi. Toda pustimo probleme teh držav za kdaj drugič.

V Egiptu že 29 let veljajo redne izmere, kar pomeni prepovedano združevanje ljudi s političnimi nameni,… Glede tega, da v Egiptu ni demokracije, se pač vsi strinjamo. Problem je, kako narediti državo demokratično. Kaj sploh pomeni demokracija?
S spremembo vlade in odhodom predsednika se režim pač ne spreminja, ostaja isti. Problem arabskih držav, pa po pravici povedano tudi vseh naših »zahodnih demokracij« je v tem, da na oblasti prevladujejo eni in isti ljudje. Če samo za primer damo našo državo- od nastanka neodvisne Slovenije pa vse do leta 2000 je bila vodila stranka v državi LDS. Ljudska demokratska stranka, ki je obstajala v Jugoslaviji pod imenom Zveza socialistične mladine Jugoslavije in se je le preimenovala. Seveda se mnogi zagovarjajo, da vsi ki so aktivno sodelovali v politiki pri nastajanju Slovenije, niso mogli kar naenkrat začeti svoje politične kariere in da v Jugoslaviji niso imeli druge možnosti, če so želeli sodelovati v politiki. Vse to je res in napačno bi jih bilo obsojati. Ne gre se za to, da ne moremo imeti demokracije, ker so te možje že prej sodelovali v socialistični politiki. Po pravici povedano nimamo izbire, kajti star jugoslovanski sistem in njegove vrednote imajo še veliko vpliva na nas. In v tem je problem. Da demokracija obstaja, morajo biti ljudje »demokratični«- obstajati morajo demokratične vrednote, demokratična načela in demokratična kultura. Pa imamo te vrednote? Združene države Amerike želijo širiti demokracijo na Bližnji Vzhod, toda kako je lahko mogoče širiti demokracijo z vojno? To ni ravno najbolj demokratičen način. Najpomembnejši faktor pri tem pa je, da se ne demokracije ne da širiti, ker demokracija izvira iz ljudi. Na nek način je podobna veri. Sicer so naprimer krščanstvo nasilno širili, toda da so ljudje postali pravi, resnični verniki, pa so morali sami sprejeti vero. Brez prisile.

Kaj naj torej naredimo z Egiptom? Revolucija, ki se je začela z dobrim jedrom in razumljivimi zahtevami po spremembah zaradi revščine in korupcije, je sedaj postala nekontrolirana. Zahteva po obešanju, nasilni obračuni s podporniki predsednika in novinarji,… Sprašujem se, kam vse to vodi in kaj točno zdaj hočejo te ljudje? Ali sploh vedo? Glede medijev se mi pa zdi, da smo vsi izgubili dobro vero v njih- spreminjanje podatkov, netočni podatki, vsaka medijska hiša malo po svoje pokaže stvari, da o neprofesionalnem poročanju s strani 24 ur sploh ne govorim. Res imamo dostop do veliko informacij, toda koliko jih je točnih? Samo s svojim znanjem francoščine in angleščine sem videla, da kako so različno bili predstavljeni dogodki v Tuniziji in Egiptu s strani Le Figaro, BBC, Al Jazeera, 24ur in RTV. Voditelji, vlade preko medijev predstavljajo dogodke na tak način kot želijo, da jih mi razumemo. Res imamo dostop do informacij, toda narobe dešifrirane informacije znajo biti za množice večja nevarnost kot nevednost. Demokracija je politični sistem, ki zahteva prebivalstvo z aktivno vlogo v politiki in zelo dobro izobraženo prebivalstvo. In res je revolucija politični element, ki zahteva največjo aktivnost prebivalstva, ki zahteva radikalne spremembe. Revolucija v Tuniziji in Egiptu je dobra zadeva- kaže na to, da imajo ljudje dovolj. Toda težava je, da se morajo zelo dobro zavedati česa si želijo- spremembe celotnega režima ali le odhoda Mubaraka? Problem bo nastal, če bo Mubarak odšel, stvari pa se ne bodo spremenile čez noč kot pričakujejo ljudje. Bodo odnehali, ko bo odšel, ali bodo nadaljevali z zahtevami? Stvar se bo zlahka prelevila v vojno, če ne bodo vedeli kdaj odnehati.

In zakaj vsa ta medijska pozornost okoli tega? Navsezadnje je vse to le Afrika, daleč stran od nas, kajne? Daleč od resnice! To niso revolucije držav podsaharske Afrike, ki nimajo nekega vpliva na nas. To so države od katerih nas loči le Sredozemsko morje. To so države, ki imajo orožja. In zakaj vstop ZDA v Egiptovsko revolucijo, ne pa v Tunizijsko? Izrael in Gaza! Kako bo odreagiral Izrael, če bodo oblast v Egiptu prevzeli radikalni islamisti? Kako bo odreagiralo prebivalstvo v Gazi, ki ni tako oddaljena?      

In zakaj vsa ta moja pozornost glede tega? Nimam namena se preveč spustiti globoko v debato glede Egipta, ker premalo poznam stvari. Toda revolucija mi je pritegnila pozornost. Navsezadnje ne govorimo o nekem oddaljenem kotičku sveta, ampak državah, ki niso tako oddaljene od nas. Obstaja mnogo sociologov in geografov, ki definirajo mejo Evrope na jugu Saharo in ne Sredozemsko morje. Pozornost mi je pritegnila revolucija, ki je v Evropi že dolgo nismo videli. Živimo v demokratičnih državah, a na volitve prihaja vsakič manj in manj ljudi. Kako lahko sploh govorimo, da živimo v demokraciji? Eden glavnih faktorjev demokracije, da ta obstaja, je politično aktivno prebivalstvo, ki ga ni več! Če je sploh kdaj obstajalo! Egipčani zahtevajo demokratične spremembe. Kaj pa mi zahtevamo? Višje plače, višje pokojnine, več delovnih mest,… Seveda so vsi polni kritik Pahorja in trenutne vlade. Kot so vsi bili polni kritik Janše in njegove vlade. Stvari se očitno ne spreminjajo radikalno, ne glede na to kdo je na oblasti. Toda to je demokracija, tukaj ni radikalnih sprememb. Bolj kot vsa druga vprašanja, bi si mogli zastaviti naslednje vprašanja- ali hočemo demokracijo? Ali nas je kdo vprašal, če jo želimo? Naši starši in stari starši so z večino glasov izglasovali nastanek neodvisne države Slovenije. Toda miselnost ljudi je ostala ista in težko bi rekli, da so naše vrednote in naši interesi demokratični. Z nastankom države smo dobili večstrankarsko, svobodne volitve, svobodo govora,… toda to so zunanji elementi demokracije. Že sami socialni zakoni so dolga leta ostali nespremenjeni. Vse kar smo naredili, je da smo postali samostojni, zamenjali oblast in dodali določene elemente, ki smo jih videli pri zahodnih državah. Ne pravim, da smo ostali socialistična država, toda ljudje so ostali socialisti v večini še dolgo let. Še vedno so pričakovali, da bodo od države dobili potrebne stvari in bo država poskrbela za njih.

Ne pravim, da demokracija ni dobra zadeva. Toda to je sistem, ki zahteva veliko od prebivalstva- aktivno sodelovanje v politiki in zelo visoko izobrazbo. Sistem, ki je primeren za majhne družbe. Sistem, ki me spominja na socializem, ki tudi zahteva določene stvari od prebivalstva- zasidrano idejo v vsakem posamezniku o enakosti in bratstvu med ljudi ter nobenih želja po tekmovalnosti ali moči. Kam torej spraviti Slovenijo? Nismo »demokratični ljudje«, ker nismo imeli možnosti, da bi razvili v sebi demokratične ideale. Naši predniki so bili vedno pod tujo oblastjo vse do 1990. Dobili smo svojo državo, svojo oblast, postali smo demokratična republika. Način vodenja države smo prevzeli od drugih. Sedaj po 20 letih lahko stvari malo bolj jasno vidimo… Res mislite, da je trenutni način vladanja najboljši za Slovenijo?   

Ajda, ti si epikurejec.

Torej glede na to, da bo bil to moj prvi blog, ki ga bom objavila, se mi zdi primerno, da začnem na začetku. Ne s predstavitvijo sebe in kje sem se šolala, koliko sester imam ter podobno, ker po pravici povedano so to le statistični podatki. Opis osebe bi morali vedno začeti s tem kako posameznik vidi svet. Kako vidi svoje življenje do sedaj in kje vidi prihodnost. V čem vidi smisel življenja in kje išče srečo. Na kratko povedano- skozi katera očala gleda ta oseba?

 »Ajda, ti si epikurejec, in jaz sem stoik«, mi je rekla Anja enega večera, ko me je obiskala v Parizu. Res je, da imava v določenih stvareh oziroma bi lažje rekla v večini pomembnih stvari zelo različno mnenje. Ampak še zmeraj sva najboljši prijateljici, kar me je večkrat čudilo, saj pravijo, da v prijateljih iščemo same sebe, in da se nasprotja privlačijo le v ljubezni. No, ampak saj smo se že vsi naučili, da eno je teorija in drugo življenje.

Stoicizem in epikurejstvo sta dve zelo različni smeri helenističnega razmišljanja. Prvi želijo živeti v skladu z naravo in razumom, drugi iščejo užitke. Prvi so sicer živeli odgovorno, a se niso obremenjevali in so vse sprejeli stoično. Drugi pa so se želeli otresti strahu pred Bogovi, pred smrtjo in poiskati srečo. Sicer nobena izmed naju ni radikalno usmerjena v le en način razmišljanja, brez dvoma pa razumem, zakaj sem jaz epikurejec in ona stoik. Toda Anjina izjava, ki mi je bila pa najbolj všeč in me je res nasmejala: »Ajda, ti bi rada še stoicizem razložila po epikurejsko??« In tudi to je res, saj me je vedno bilo težko prepričati, da se jaz motim.

Verjamem, da Bog obstaja. Sicer imela svoje prebliske v srednji šoli, da ga pač ni, ampak se mi zdi, da se večina slovenske mladine sooči s tem- mogoče bi pač morali v Sloveniji malo razmisliti ali je res potrebno znanje vseh fizikalnih zakonov (ki sem jih že vse pozabila, z izjemo ene, ki nam je vsem ostala v spominu: Fičko je mali Avto- F=m*A; sila je moč krat delo)in kemijskih formul, da bi bili srečni ljudje in dobri državljani? Toda pustimo razpravo o šolskem sistemu in Sloveniji raje za drugič. Bog torej obstaja. Ali je eden ali jih je več? O tem sem tudi imela vedno rahle dvome, ker so se mi v času srednje šole (če ste slučajno pozabili- zabave, alkohol, fantje) zdeli bližje rimski in grški bogovi, ki so poznali užitek tudi v alkoholu in drugih pregrehah. Toda kljub moji veliki ljubezni do bogov, ki so nam podobni, danes verjamem, da »je tam zgoraj nad nami« le eden. Lahko ga kličete Bog, Jahve, Alah ali pa kakorkoli že- jaz verjamem, da je eno in isto. Glede svetih knjig pa naj bo to Stara ali Nova Zaveza ali pa Koran, sem vedno govorila isto in še zmeraj vztrajam- zapisali so jih ljudje, pa naj bo po božjem nareku ali pa pač ne. Gre se za to, da so ljudje interpretirali božje besede in z zamenjavo besed se zlahka spremeni pomen. Najbolje to vidimo pri prevodih Svetega pisma.

Toda kaj je potem res? Kaj je res božjega in kaj človeškega? Kaj želi Bog od nas? Vsi so vedno odgovarjali skromnost in odrekanje materialnim stvarem in mesnim užitkom zaradi vere. Toda s skromnostjo v preteklosti, nedvomno ne bi prišli do sem, kjer smo danes. Zakaj nam je Bog dal zlata in marmorja, če ne za to, da si zgradimo palače? Zakaj nam je dal diamante, če ne zato, da so »ženski najboljši prijatelji«? in zakaj nam je dal pamet, če ne zato da jo uporabimo? Večkrat rečejo, da se določeni kirurgi igrajo bogove, ko preizkušajo določene nove tehnike- presaditve srca, zamenjava z živalskimi organi,… Saj je Bog dal ljudem pametne, da so se spomnili to. Ampak pravijo, da so vse dobre stvari  v napačnih rokah lahko zelo nevarna. Prav tako so naprimer se te čudoviti zdravniki izmislili kloniranje, ki ga osebno zelo zavračam, ker se podajamo že v preveč neznane vode. Toda tu pa se vprašam, kje so neznane vode in kje so nam še tiste dokaj znane?

Resnica je, da so boljši verniki bili vedno tisti, ki so se manj spraševali. Tisti, ki nikoli niso podvomili ali Bog res obstaja in kaj hoče od njih, saj so vedno odgovorili, da najdeš vse odgovore v Svetem pismu. Ne gre se za to, da bi te ljudje spoštovala, niti da bi jih zaničevala. Samo preprosto so mi neznani. Odrasla sem v takem okolju in se izobraževala na takih ustanovah, da mi je postalo nujno se za vsako stvar vprašati ali je to res. Kot petletni otroci, ki na vsak tvoj odgovor ponovno vprašajo, zakaj pa je to tako? In odgovor pač tako je, oziroma v tem primeru Bog je tako rekel, pač ne zadostuje.

Toda razprava o Bogu in veri ni na vrsto danes, ampak bi rada povedala več o naših življenjih. Edina stvar, ki je skupna vsem ljudem je začetek in konec- vsi se rodimo in vsi umremo. Kaj pa vmes naredimo, pa je odvisno od nas. Toda do katere mere res sami krojimo življenje in koliko nam je bilo usojeno že v naprej? So ljudje, ki ne verjamejo v usodo, Boga, niti v naključja. Toda v teh 20 letih, ki sem jih preživela na tem svetu, sem ugotovila, da je toliko stvari na katere nisem imela nobenega vpliva, saj ne da bi se zavedala. Zakaj sem se rodila 1990 in ne v zlatih letih Jugoslavije? Zakaj tem staršem? Zakaj se nisem rodila bogatim staršem na Beverly Hillsu in zakaj ne revnim v Afriki, kjer bi bila moja glavna skrb preživeti in se ne bi spraševala vsega tega?
Naša življenja si predstavljam kot videoigrico. Kamorkoli greš, katerokoli pot izbereš, vedno bo nekaj tam, nikoli ne bo popolnoma prazno. Bog je tisti, ki je ustvaril to videoigrico za vse ljudi in edino, kar je zagotovljeno, je začetek in bo konec. Katero pot bomo izbrali, pa je na nas. Vsaka beseda, ki jo izgovorimo in vsako dejanje, ki ga storimo, nas je pripeljalo sem, kjer smo danes. Vse se torej zgodi z razlogom, le da včasih tega razloga ne vidimo takoj, ampak šele kasneje. Mi torej izbiramo pot, ampak stvari, ki se nam na poti zgodijo in ljudje, ki jih srečamo, to pa ni naša odločitev. Lahko bi govorila o naključju, toda življenje je preveč zakomplicirano, sploh glede na to, da ne gre samo za naše življenje, ampak tudi za preplet našega življenja z življenji drugih, da bi bilo tako preprosto. Najbolj primerno se mi zdi to objasniti, s pregovorom- čas je vse. Namenjeno nam je, da spoznamo določene osebe, toda do njih različno reagiramo, glede na naše počutje, kje se nahajamo, pretekle dogodke,… Mogoče sem Anjo srečala že kdaj pred začetkom srednje šole, toda sva si ostali neznani. Ker pa sva se srečale v gimnaziji, ko si je bilo potrebno ustvariti nove prijatelje, sva postali najboljši prijateljici. Kot osebe sva bile iste tudi prej, toda čas ni bil pravi. Za razliko pa Samro, tudi eno izmed najboljših prijateljic ki jih imam, poznam že od 4. razreda osnovne šole. Sicer sva se nekaj časa družile, potem sva prišle skoraj že do sovraštva, potem občasnega druženja in šele na koncu gimnazije sva postali najboljši prijateljici. S časom se ljudje spreminjajo in prav tako sva se midve s Samro, dokler se nisva tako zelo zbližale. Seveda ob pravem času. In ne gre le za osebe ampak tudi dejanja. Kolikokrat ljudje rečejo, da so stvari prišle pač prepozno? Toda ni včasih prepozno, včasih je tudi prekmalu.
Moje glavno prepričanje, zaradi katerega me je Anja označila za epikurejca, je torej da si življenje krojimo sami. Ne razumem zakaj bi igrali to igro življenja, če nam je pač Bog že vse določil? Za to da bi videl ali spoštujemo življenje in verjamemo vanj, kljub temu da nimamo dokazov in nas prepričujejo v nasprotno? Rahlo dvomim. Verjamem, da nas Bog preveč ceni, saj navsezadnje smo njegovo največje delo, da bi nas dal le na preizkušnjo za pekel ali nebesa. Mogoče sem pa samo jaz ena izmed tistih ljudi, ki jim to pač ne zadostuje. Ki ne verjamejo, da se celo življenje trudimo samo za tisto končno oceno- pekel ali nebesa. Ki še zmeraj verjamejo, da lahko in morajo spremeniti svet. Ki verjamejo, da se morejo dokazati že sedaj. Ki imajo kljub verovanju v Boga, še zmeraj občasne strahove, da je ta življenje, vse kar bomo kadarkoli imeli. Ki kljub temu, da se pritožujejo ves čas, ne vejo kako bi bila nebesa lahko boljša, ko je že sedaj ta življenje tako dober. Mogoče.   

V glavi imam še tisoč stvari, ki bi jih lahko napisala in še trikrat toliko vprašanj. Toda vsaka teza pač porodi nova vprašanja. In razprave o življenju pač nimajo konca, kar so vedeli že stari Grki. Je pa še en citat, ki ga moram napisati, saj prihaja od začetnika epikurejstva, govori pa o prijateljih. In glede na to da je rojstni dan Anje, ki je kriva za moj prvi blog, ga namenjam njej (kakšno naključje, da je ta modri citat, last začetnika epikurejske smeri ). 

   

"Od vseh stvari, ki jih pridobimo z modrostjo, da bi si zagotovili blaženo življenje, je v vsem življenju prav gotovo najpomembnejše pridobiti si prijatelje." - Epikur