Vse kar zadnje čase vidimo na televiziji, oziroma kar direktno po internetu so dogodki v Egiptu: »Egipčani vztrajajo, Mubarak naj odide, protesti se nadaljujejo, spopadi med podporniki in nasprotniki Mubaraka,…« Njihove zahteve so predvsem, da Mubarak odstopi in se zamenja celotna vlada, toda v glavnem pa kričijo za demokratične spremembe. Pa res vedo, kaj želijo?
Torej že moj naslov kaže na nasprotja. V demokraciji se pač voditeljev ne obeša. Mogoče v demokracijah samo podpiramo obešanje nedemokratičnih voditeljev (primer Sadam Hussein)? Toda zanimivo je, da je bil Mubarak dolga leta »prijatelj in zaveznik« mnogih zahodnih voditeljev. Seveda je uvedel pozitivne spremembe v Egipt- dvig standarda, predvsem pa razvoj turizma, ki je neizmerno izboljšal ekonomijo celotne države. Ampak saj je isto naredil Ben Ali. Prav tako smo v prijateljskih odnosih s Kitajsko, pa ne vem, če sploh so prebivalci seznanjeni s pojmom človekovih pravic in svoboščin, kaj šele da bi jih imeli. V prijateljskih odnosih smo z nedemokratičnimi, s totalitarnimi državami. Razlog? Ekonomija, turizem in vzdrževanje statusa quo v namen ne povzročanja novih konfliktov. Rahlo v nasprotju z vsem tem so potem napadi na Irak in Afganistan z enim od večih uradnih namenov tudi širjenje demokracije in osvobajanje zatiranih ljudi. Toda pustimo probleme teh držav za kdaj drugič.
V Egiptu že 29 let veljajo redne izmere, kar pomeni prepovedano združevanje ljudi s političnimi nameni,… Glede tega, da v Egiptu ni demokracije, se pač vsi strinjamo. Problem je, kako narediti državo demokratično. Kaj sploh pomeni demokracija?
S spremembo vlade in odhodom predsednika se režim pač ne spreminja, ostaja isti. Problem arabskih držav, pa po pravici povedano tudi vseh naših »zahodnih demokracij« je v tem, da na oblasti prevladujejo eni in isti ljudje. Če samo za primer damo našo državo- od nastanka neodvisne Slovenije pa vse do leta 2000 je bila vodila stranka v državi LDS. Ljudska demokratska stranka, ki je obstajala v Jugoslaviji pod imenom Zveza socialistične mladine Jugoslavije in se je le preimenovala. Seveda se mnogi zagovarjajo, da vsi ki so aktivno sodelovali v politiki pri nastajanju Slovenije, niso mogli kar naenkrat začeti svoje politične kariere in da v Jugoslaviji niso imeli druge možnosti, če so želeli sodelovati v politiki. Vse to je res in napačno bi jih bilo obsojati. Ne gre se za to, da ne moremo imeti demokracije, ker so te možje že prej sodelovali v socialistični politiki. Po pravici povedano nimamo izbire, kajti star jugoslovanski sistem in njegove vrednote imajo še veliko vpliva na nas. In v tem je problem. Da demokracija obstaja, morajo biti ljudje »demokratični«- obstajati morajo demokratične vrednote, demokratična načela in demokratična kultura. Pa imamo te vrednote? Združene države Amerike želijo širiti demokracijo na Bližnji Vzhod, toda kako je lahko mogoče širiti demokracijo z vojno? To ni ravno najbolj demokratičen način. Najpomembnejši faktor pri tem pa je, da se ne demokracije ne da širiti, ker demokracija izvira iz ljudi. Na nek način je podobna veri. Sicer so naprimer krščanstvo nasilno širili, toda da so ljudje postali pravi, resnični verniki, pa so morali sami sprejeti vero. Brez prisile.
S spremembo vlade in odhodom predsednika se režim pač ne spreminja, ostaja isti. Problem arabskih držav, pa po pravici povedano tudi vseh naših »zahodnih demokracij« je v tem, da na oblasti prevladujejo eni in isti ljudje. Če samo za primer damo našo državo- od nastanka neodvisne Slovenije pa vse do leta 2000 je bila vodila stranka v državi LDS. Ljudska demokratska stranka, ki je obstajala v Jugoslaviji pod imenom Zveza socialistične mladine Jugoslavije in se je le preimenovala. Seveda se mnogi zagovarjajo, da vsi ki so aktivno sodelovali v politiki pri nastajanju Slovenije, niso mogli kar naenkrat začeti svoje politične kariere in da v Jugoslaviji niso imeli druge možnosti, če so želeli sodelovati v politiki. Vse to je res in napačno bi jih bilo obsojati. Ne gre se za to, da ne moremo imeti demokracije, ker so te možje že prej sodelovali v socialistični politiki. Po pravici povedano nimamo izbire, kajti star jugoslovanski sistem in njegove vrednote imajo še veliko vpliva na nas. In v tem je problem. Da demokracija obstaja, morajo biti ljudje »demokratični«- obstajati morajo demokratične vrednote, demokratična načela in demokratična kultura. Pa imamo te vrednote? Združene države Amerike želijo širiti demokracijo na Bližnji Vzhod, toda kako je lahko mogoče širiti demokracijo z vojno? To ni ravno najbolj demokratičen način. Najpomembnejši faktor pri tem pa je, da se ne demokracije ne da širiti, ker demokracija izvira iz ljudi. Na nek način je podobna veri. Sicer so naprimer krščanstvo nasilno širili, toda da so ljudje postali pravi, resnični verniki, pa so morali sami sprejeti vero. Brez prisile.
Kaj naj torej naredimo z Egiptom? Revolucija, ki se je začela z dobrim jedrom in razumljivimi zahtevami po spremembah zaradi revščine in korupcije, je sedaj postala nekontrolirana. Zahteva po obešanju, nasilni obračuni s podporniki predsednika in novinarji,… Sprašujem se, kam vse to vodi in kaj točno zdaj hočejo te ljudje? Ali sploh vedo? Glede medijev se mi pa zdi, da smo vsi izgubili dobro vero v njih- spreminjanje podatkov, netočni podatki, vsaka medijska hiša malo po svoje pokaže stvari, da o neprofesionalnem poročanju s strani 24 ur sploh ne govorim. Res imamo dostop do veliko informacij, toda koliko jih je točnih? Samo s svojim znanjem francoščine in angleščine sem videla, da kako so različno bili predstavljeni dogodki v Tuniziji in Egiptu s strani Le Figaro, BBC, Al Jazeera, 24ur in RTV. Voditelji, vlade preko medijev predstavljajo dogodke na tak način kot želijo, da jih mi razumemo. Res imamo dostop do informacij, toda narobe dešifrirane informacije znajo biti za množice večja nevarnost kot nevednost. Demokracija je politični sistem, ki zahteva prebivalstvo z aktivno vlogo v politiki in zelo dobro izobraženo prebivalstvo. In res je revolucija politični element, ki zahteva največjo aktivnost prebivalstva, ki zahteva radikalne spremembe. Revolucija v Tuniziji in Egiptu je dobra zadeva- kaže na to, da imajo ljudje dovolj. Toda težava je, da se morajo zelo dobro zavedati česa si želijo- spremembe celotnega režima ali le odhoda Mubaraka? Problem bo nastal, če bo Mubarak odšel, stvari pa se ne bodo spremenile čez noč kot pričakujejo ljudje. Bodo odnehali, ko bo odšel, ali bodo nadaljevali z zahtevami? Stvar se bo zlahka prelevila v vojno, če ne bodo vedeli kdaj odnehati.
In zakaj vsa ta medijska pozornost okoli tega? Navsezadnje je vse to le Afrika, daleč stran od nas, kajne? Daleč od resnice! To niso revolucije držav podsaharske Afrike, ki nimajo nekega vpliva na nas. To so države od katerih nas loči le Sredozemsko morje. To so države, ki imajo orožja. In zakaj vstop ZDA v Egiptovsko revolucijo, ne pa v Tunizijsko? Izrael in Gaza! Kako bo odreagiral Izrael, če bodo oblast v Egiptu prevzeli radikalni islamisti? Kako bo odreagiralo prebivalstvo v Gazi, ki ni tako oddaljena?
In zakaj vsa ta moja pozornost glede tega? Nimam namena se preveč spustiti globoko v debato glede Egipta, ker premalo poznam stvari. Toda revolucija mi je pritegnila pozornost. Navsezadnje ne govorimo o nekem oddaljenem kotičku sveta, ampak državah, ki niso tako oddaljene od nas. Obstaja mnogo sociologov in geografov, ki definirajo mejo Evrope na jugu Saharo in ne Sredozemsko morje. Pozornost mi je pritegnila revolucija, ki je v Evropi že dolgo nismo videli. Živimo v demokratičnih državah, a na volitve prihaja vsakič manj in manj ljudi. Kako lahko sploh govorimo, da živimo v demokraciji? Eden glavnih faktorjev demokracije, da ta obstaja, je politično aktivno prebivalstvo, ki ga ni več! Če je sploh kdaj obstajalo! Egipčani zahtevajo demokratične spremembe. Kaj pa mi zahtevamo? Višje plače, višje pokojnine, več delovnih mest,… Seveda so vsi polni kritik Pahorja in trenutne vlade. Kot so vsi bili polni kritik Janše in njegove vlade. Stvari se očitno ne spreminjajo radikalno, ne glede na to kdo je na oblasti. Toda to je demokracija, tukaj ni radikalnih sprememb. Bolj kot vsa druga vprašanja, bi si mogli zastaviti naslednje vprašanja- ali hočemo demokracijo? Ali nas je kdo vprašal, če jo želimo? Naši starši in stari starši so z večino glasov izglasovali nastanek neodvisne države Slovenije. Toda miselnost ljudi je ostala ista in težko bi rekli, da so naše vrednote in naši interesi demokratični. Z nastankom države smo dobili večstrankarsko, svobodne volitve, svobodo govora,… toda to so zunanji elementi demokracije. Že sami socialni zakoni so dolga leta ostali nespremenjeni. Vse kar smo naredili, je da smo postali samostojni, zamenjali oblast in dodali določene elemente, ki smo jih videli pri zahodnih državah. Ne pravim, da smo ostali socialistična država, toda ljudje so ostali socialisti v večini še dolgo let. Še vedno so pričakovali, da bodo od države dobili potrebne stvari in bo država poskrbela za njih.
Ne pravim, da demokracija ni dobra zadeva. Toda to je sistem, ki zahteva veliko od prebivalstva- aktivno sodelovanje v politiki in zelo visoko izobrazbo. Sistem, ki je primeren za majhne družbe. Sistem, ki me spominja na socializem, ki tudi zahteva določene stvari od prebivalstva- zasidrano idejo v vsakem posamezniku o enakosti in bratstvu med ljudi ter nobenih želja po tekmovalnosti ali moči. Kam torej spraviti Slovenijo? Nismo »demokratični ljudje«, ker nismo imeli možnosti, da bi razvili v sebi demokratične ideale. Naši predniki so bili vedno pod tujo oblastjo vse do 1990. Dobili smo svojo državo, svojo oblast, postali smo demokratična republika. Način vodenja države smo prevzeli od drugih. Sedaj po 20 letih lahko stvari malo bolj jasno vidimo… Res mislite, da je trenutni način vladanja najboljši za Slovenijo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar